Dvoumljive trditve za zdaj še ne veljajo za Tadeja Pogačarja. Svetovni prvak je morda osvojil veliko – vključno z Liège-Bastogne-Liège, Giro d’Italia, Tour de France, svetovno prvenstvo in Il Lombardijo lani –, a na njegovem seznamu dosežkov so še vedno prazna mesta. Manjka mu Vuelta a España, s katero bi dopolnil trilogijo Grand Tourov, pa tudi Pariz-Roubaix, spomenik, ki mu najmanj ustreza. Manjka tudi Milano-San Remo. Še ni zavzel celotnega svojega kraljestva, zato mu za zdaj še ni treba točiti solz.
Milano-San Remo je nenavadna dirka, če bolje pomislimo. Običajno je najdaljša dirka svetovne serije v sezoni, saj z nevtralizirano cono pogosto preseže 300 km, a hkrati ni niti najtežja niti najbolj selektivna. Trditev, da je to najlažja dirka za končati, a najtežja za zmagati, je sicer kliše, a obenem tudi poučna. V zadnjih treh letih je prvih 70 kolesarjev končalo v dveh minutah razlike; zadnje izvedbe so se končale z zmanjšanim sprintom glavnine, ali pa je samotni ubežnik napadel ob popolnem trenutku. Lani, po najhitrejši izvedbi v zgodovini, je Pogačar izjavil: “Mislim, da je bila danes ena najlažjih dirk doslej.” Povedno je tudi, da od Óscarja Freireja leta 2010 še nihče ni ponovil zmage, v 115 izvedbah pa je le 14 kolesarjev slavilo več kot enkrat.
Pogačar je Milano-San Remo dirkal štirikrat. Leta 2020, v svoji prebojni sezoni, je končal na 12. mestu, v skupini le dve sekundi za vodilnima Julianom Alaphilippom in Woutom van Aertom; leta 2022 je bil peti, za samostojnim zmagovalcem Matejem Mohoričem, prešprintan od močnejših kolesarjev. Slovenec je bil mesto boljši leta 2023, a je bil nemočen, ko je Mathieu van der Poel napadel na spustu s Poggia; lani pa je v svojem annus mirabilis končal na odru za zmagovalce, a ni uspel prehiteti Michaela Matthewsa in zmagovalca Jasperja Philipsena.
Torej, blizu, a še ne dovolj. Glavni problem za kolesarja ekipe UAE Team Emirates-XRG je, da dirka preprosto ni dovolj selektivna. Trije Capi – Capo Mele, Capo Cervo in Capo Berta – pridejo že 50 km pred ciljem, Cipressa (5,6 km s 4,1 %) sledi približno 30 km do cilja, nato pa Poggio (3,7 km s 3,7 %) le nekaj več kot 10 km pred zaključkom. Zdi se malo verjetno, da bi lahko ponovil kaj podobnega kot na Strade Bianche v zadnjih sezonah – napad iz že zmanjšane skupine, ne glede na to, kako daleč od cilja. Preveč je interesov, preveč enakovrednih ekip in premalo zahtevna trasa, da bi lahko uporabil svojo značilno surovo moč. Prav tako mu ne pomaga, da je pri 26 letih najbolj nadzorovan kolesar v karavani, saj se spremlja vsak njegov gib. Lahko bi nosil kar odsevni jopič.
Idealna situacija za Pogačarja bi bila protinapad na potezo nekoga drugega, a to zahteva tudi kanček sreče – biti na pravem mestu ob pravem času. Ob tem pa so zanj in njegovo ekipo UAE razlog za skrb tudi Mads Pedersen po Pariz-Nici in Filippo Ganna po Tirreno-Adriatico. Oba sta zdržala s čistimi hribolazci večino teh dirk; Pedersen je bil deseti na kraljevski etapi v Franciji, Ganna pa je v Italiji končal na drugem mestu skupno. Oba imata več zaključnega pospeška kot Pogačar in zdi se, da bosta tudi v San Remu zraven do konca.
UAE Team Emirates-XRG bodo morali narediti dirko kar se da težko, čim dlje od cilja, da bi dovolj razredčili skupino in dali Pogačarju priložnost. Bo sedmerica – Vegard Stake Laengen, Brandon McNulty, Jhonatan Narváez, Domen Novak, Nils Politt in Tim Wellens – sposobna tega? Morda ne bo dovolj. Poskusili so že lani, a Philipsen je bil še vedno tamna koncu.














