Med zadnjim dnem dirke Il Lombardia 2025 se je zgodilo nekaj, kar je globoko ganilo kolesarski svet. Medtem ko je bil Tadej Pogačar znova v središču pozornosti in kontroverznosti — obtožen domnevno nepoštenih taktik in privilegiranega položaja — se je oglasil nepričakovan glas. Ni bil nihče drug kot Joop Zoetemelk, 78-letna nizozemska kolesarska legenda, ki je po dolgih letih prekinil svoj molk. V intervjuju, ki je medtem postal viralen, je z mirnimi, a odločnimi besedami dejal:
»Dotakniti se njega je kot dotakniti se mene. Če brez dokazov kritiziraš Tadeja, prizadeneš samo bistvo tega športa.«
Njegove besede so odjeknile kot bomba. Na družbenih omrežjih so se usule reakcije tako starejših navijačev kot mladih kolesarjev, ki so hvalili Zoetemelkovo pogum. Ni govoril kot analitik ali komentator, temveč kot nekdo, ki je sam občutil bolečino krivice. Med svojo kariero je bil tudi on večkrat obtožen nepoštenih praks – zgolj zato, ker je bil preveč konstanten, preveč miren, preveč »nadčloveško zanesljiv«. Prav ta izkušnja je njegovo obrambo Pogačarja naredila še pristnejšo.
Zoetemelk je nadaljeval: »To ni bojišče za vulgarne besede ali zarote. Kolesarstvo mora ostati boj moči, volje in spoštovanja – ne pa metanja blata.« Njegove besede so povzročile tišino v tiskovni dvorani — celo najbolj cinični novinarji so umolknili. Za mnoge se je zdelo, kot da je oče kolesarstva znova obudil moralo, ki jo je ta šport v zadnjih letih skoraj izgubil.
Na tribunah so navijači izbruhnili v aplavz, ko se je Pogačar — po tem, ko je slišal Zoetemelkovo izjavo — rahlo nasmehnil proti kameram. To je bil redek, človeški trenutek ranljivosti v svetu, ki skoraj vedno govori le o dosežkih. Pet minut kasneje, med podelitvijo nagrad, je za trenutek pogledal proti mestu, kjer je sedel Zoetemelk — pogled, poln hvaležnosti in medsebojnega spoštovanja.
Po besedah poznavalcev to ni bilo njuno prvo srečanje. Že prej naj bi Zoetemelk Pogačarju osebno napisal sporočilo: »Ostani zvest sam sebi, tudi če te svet ne razume.« Zdaj, sredi neurja kritik, so te besede zvenele glasneje kot kdajkoli prej.
Tisto, kar je ta prizor naredilo tako poseben, ni bila zgolj obramba enega kolesarja, temveč spomin na to, kaj kolesarstvo v resnici pomeni: vztrajati, pasti, vstati in drug drugega spoštovati. Joop Zoetemelk je znova dokazal, zakaj je legenda — ne le zaradi svojih zmag, temveč zaradi svoje človečnosti. In tisti dan, sredi hrupa kritik in kamer, se je zdelo, kot da je šport znov
a zadihal.
