Rekordna prodaja Lakersov poudarja, da je lastništvo elitnih športnih franšiz vse bolj zunaj dosega celo najbogatejših posameznikov, saj se moč vse bolj seli k korporativnim konzorcijem.
Najprej – gre za rekord. Najbolj bleščeča ekipa v košarki zamenjuje lastnika po oceni vrednosti 10 milijard dolarjev, kar je največ doslej za katero koli športno franšizo. Drugič, to je verjetno odličen posel za kupca, kljub osupljivi ceni. In tretjič, sprememba večinskega lastništva iz družine Buss v investicijsko skupino pod vodstvom lastnika Los Angeles Dodgersov Marka Walterja je nekaj drugega: neizogibna.

Športne ekipe so postale osupljiva naložbena kategorija. Lastništvo ekipe ne prinaša le neštetih privilegijev in družbenega statusa, ki ga večina denarja sploh ne more kupiti, ampak vrednosti ekip v glavnih severnoameriških športih že desetletja močno rastejo. Prodaja Lakersov predstavlja nov vrhunec in hkrati potrjuje novo realnost glede športnega lastništva: najboljše franšize so postale predragocena sredstva, da bi jih še naprej obvladovali posamezniki, kot je Jeanie Buss.
Jeaniein oče, Jerry Buss, je ekipo kupil leta 1979, in od takrat so Lakersi delovali kot eno največjih družinskih podjetij na svetu. Lakersi so daleč največji vir bogastva družine Buss. Kot je v četrtek poročal ESPN, je ekipa tradicionalno svoje stroške krila iz lastnih prihodkov. Njihova “zlata kura” je bil ogromen lokalni televizijski dogovor s kablovskim operaterjem Spectrum iz Los Angelesa.
Vendar pa kabelski paketi izumirajo, in največje športne ekipe danes vse pogosteje niso več v lasti premožnih posameznikov in družin, temveč konzorcijev vlagateljev in institucij z globokimi žepi. Lakersi so bili že na tej poti – družina Buss je leta 2021 prodala četrtinski delež skupini pod vodstvom Walterja. Ta ista skupina – z Walterjem kot vodilnim obrazom, a nikakor ne samostojnim igralcem – je leta 2012 prevzela nadzor nad Dodgersi in kasneje tudi nad WNBA ekipo Los Angeles Sparks.
Vrhunske športne franšize, kot so Lakersi, so zdaj enostavno prevelike, da bi jih posamezni milijarderji kupili iz lastnega žepa. Zato so lige postopoma precej olajšale vstop institucionalnim vlagateljem. (NFL je na primer z določenimi omejitvami odprl vrata zasebnim investicijskim skladom.) Posledica tega je, da se dolgoletni lastniki, kot je Jeanie Buss, ob pojavu kupcev z dovolj likvidnosti, ki lahko njeno družinsko bogastvo zaščitijo v gotovini namesto v lastništvu ekipe, hitro odločijo za prodajo.
Novi lastniki Lakersov bodo verjetno zelo dobro zaslužili s to naložbo. Zaton kabelske televizije je resna grožnja profesionalnim športnim ekipam, številne manjše ekipe v NBA, NHL in MLB pa so že utrpele velike izpade denarnega toka, saj so regionalni televizijski kanali oslabeli. Toda Lakersi so tako prepleteni z enim največjih mest na svetu, da bi bilo staviti proti njihovi rasti enako kot staviti proti prihodnji priljubljenosti košarke, mesta Los Angeles ali živega razvedrila na splošno. Meščani Los Angelesa ne bodo nehali kupovati vstopnic za tekme Lakersov in – kar je še pomembneje – ne bodo nehali plačevati za ogled 82 tekem na leto, pa naj bo to prek pretočnih storitev ali tradicionalne televizije. Lakersi so »preveliki, da bi propadli« in nekoč v prihodnosti jih bo nekdo ocenil precej višje kot 10 milijard.
Ta prodaja bo verjetno dobra tudi za navijače Lakersov, čeprav ti pri takšnih poslih niso nikoli prioriteta. Walterjeva skupina je izjemno uspešno vodila Dodgers, saj je izkoristila naravne prednosti franšize – strastno navijaško bazo in privlačno lokacijo za igralce – ter ekipo spremenila v najuspešnejšo v bejzbolu. V NBA je težje izkoristiti finančno prednost zaradi omejitve plač, a Walterjevi Dodgersi so si ustvarili najboljši ugled med igralci. Lakersi sicer nimajo težav z privabljanjem zvezdnikov, a si jih lahko z novo strukturo lastništva še več. In konec koncev – ali navijači ne želijo prav takšne ekipe?
Čeprav bo pri Lakersih verjetno vse v redu, pa sprememba lastniškega modela odpira vprašanja o prihodnosti tistih ekip, ki niso »nad zakoni gravitacije«. Veliko posameznih lastnikov klubov je bilo velikih polomov, ki so si prislužili jezo in zaničevanje navijačev. A dejstvo, da ima ekipa enega vidnega lastnika, je vsaj omogočilo neko obliko odgovornosti. Navijačem Manchester Uniteda je precej lažje vzklikati “Glazerji ven!” kot pa »senčni konzorcij institucionalnih vlagateljev ven!«. Premik k lastništvu s strani velikih vlagateljskih skupin pri ikoničnih ekipah bo olajšal posameznikom, da iz njih izčrpavajo denar brez javnega nadzora, ki je bil dolgo mogoč pri bolj prepoznavnih lastnikih. Lakersi so dovolj veliki in uspešni, da ta dinamika morda nikoli ne bo prišla do izraza. Večina ekip tega ne more trditi.